0
Domov sem prišla pozno ponoči (tam okoli druge ure) in seveda se odpravila spat. V samem večeru ni bilo nič posebnega in nič takega, da bi sploh razmišljala o čem paranormalnem ali kaj podobnega. Čez nekaj časa, po mojem takoj, ko sem na pol zaspala, sem čutila, da me nekaj neopredeljenega drži za noge in vleče v najbolj temen kot sobe. Čutila sem zelo zloveščo črno prisotnost v tej smeri, nisem zbrala poguma, da bi pogledala, kaj je za menoj. Mislim, da ni besed, ki bi opisale, kako sem se v tistem trenutku počutila, v glavi sem bila popolnoma budna in edina misel, ki me je prežemala je bila: tale reč mi streže po življenju. In kle nastopi še bolj čuden del - začela sem se boriti, brcati, želela sem zagrabiti vzglavnik in udariti to bitje (heh, kot da bi mu kaj lahko z vzglavnikom, ampak panika je panika), vendar moje telo je bilo pri miru. In karkoli je to bilo, uspelo me je izvleči nekam dol, v tako črno temo, kot je še nisem videla v življenju, še temneje kot v filmu Pitch Black. Brez dvoma sem brcala na vso moč, da bi se iztrgala iz oprijema. Nekako tako, kot če bi človek gledal sam sebe na posnetku. Nekako se mi je uspelo iztrgati iz tega primeža in dobesedno katapultiralo me je navzgor, skozi stropove na vrh bloka?! Takrat sem bila pa že v čistem histeričnem stanju, saj nisem mogla razumeti, kaj se dogaja. Ni mi uspelo spraviti skupaj neke razumljive razlage za to dogajanje. In, verjetno iz samega strahu, sem počasi začela padati nazaj, spomnim se detajlov stanovanja nad nami (pred tem nisem bila nikoli pri njih na obisku, enkrat kar nekaj let kasneje sem zaradi poplave morala k njim in dnevna soba je bilo identična temu, kar sem videla), do tega, da sem v horizontalnem položaju lebdela tik nad stropom moje sobe - vodoravno sem videla zgornjo letev balkonskih vrat. Čisto počasi sem se spuščala proti postelji in gledala svoje negibno, povsem brezbarvno telo. To me je spet spravilo v čisti delirij, saj sem izgledala kot da bi bila mrtva. In počasi sem se spustila nazaj v svoje telo - ne bom nikoli pozabila te scene, kako so se moje okončnine kot nekakšna senca premikale, fizične roke pa so bile pri miru. Počasi sem lahko dejansko začela premikati tudi fizično telo. Seveda, še vedno nisem upala pogledati v smer, kjer je tisto čudo bilo. In je še zmeraj bilo tam, še vedno sem čutila zloveščo prisotnost. In ko sem že upala, da je vsega konec, me je to bitje ponovno poskušalo iztrgati iz mojega telesa, vendar sem se nekako ubranila. S tem, ko sem dobila nadzor nad fizičnim telesom, sem seveda nemudoma prižgala luč. Do jutra nisem pogledala v tisti kot
Kako dolgo je vse skupaj trajalo nimam pojma. Kasneje sem malo pobrskala po knjigah (takrat še internet ni bil tko bogat z informacijami) in edina možna razlaga, ki sem jo našla je bila, da sem izkusila nekakšno astralno potovanje. Čeprav nisem nikjer zasledila, da je mogoče do te stopnje priti brez lastne volje. Fizično me je celotna izkušnja popolnoma izžela, vse me je bolelo tako, kot če bi šla na Triglav, po tem sem bila cca 14 dni budna, oz.sem dremala samo čez dan ob svetlobi, ponoči si nisem upala zaspati. Naj pripomnim, da pa nisem imela nobenih modric okoli gležnja ali kakih vidnih poškodb. Kot sem omenila že v začetku, od takrat naprej niti ne spim, niti se ne nahajam v temi - vseh teh 20 let po tem in tako bo do mojega konca. Verjetno si že samo zaradi tega lahko predstavljate nivo strahu in panike, ki sem ga prestala tisto čudno noč.
Zdaj, ko malce bolj trezno na to gledam, bi rekla, da verjetno moje življenje ni bilo ogroženo v smislu smrti, če se ne bi uspela ubraniti , bi se pa verjetno zbudila "druga oseba". In ne morem mimo tega, da se ne vprašam, koliko takšnih izkušenj imajo za seboj tisti, ki so kar čez noč "znoreli" in so jih strpali v mentalne ustanove.
Tale je definitivno najbolj grozljiva. Zagotovo imam nek talent (ali prekletstvo) za te zadeve, vendar jih ignoriram, ker te zadeve res niso šala. In čist zares, niso bile sanje...
zapela si bi KUŽA PAZI 
. Hm, odšla sem z malce mešanimi občutki, mal strahu v smislu "kaj če je res" in po drugi strani "mah, nonsense". In potem sem se odločila, eh..nonsense. Da bo tole imelo smisla, je potrebno opisati še, da sem se takrat res počutila popolnoma izžeta, zelo obremenjena, tudi ko za to ni bilo nekega realnega razloga, nekako tako, kot če bi težo celega sveta imela na ramenih ali morda kot da ti skoz nek kamen leži na prsih...v tem stilu. Ampak takšna sem bila že zelo dolgo in se mi je zdelo nekaj povsem normalnega - pripisala sem pač svojemu karakterju, da takšna sem. Čez kakšna dva ali tri dni, pa se je zgodilo nepredstavljivo - takšen občutek olajšanja in zadovoljstva, ne da se opisati. Res, priceless. Ampak na žalost, če to ni bil samo učinek psihe (glede nato, da nisem bila ravno prepričana že v štartu v vse skupaj hm?!, ne vem), potem sta se ta dva dokaj hitro vrnila in sedaj je spet vse po starem. Ampak, čeprav kratkotrajen, pogrešam ta občutek olajšanosti.
No sleep today 
