42 replies to this topic

[SHREDER]

ŠE SLIKICA

[EverDream]

Zanimivo

Posebno mi je bil tist del všeč o stereotipih. Ker danes ljudje vse preveč povezujejo paranormalo z njimi. Kjer je grob bo še duh, če je hiša stara 100 let mora notri strašit, duh je bledikasto bel v halji in dala "buuuu-wuuuu".

Isto je z vampirji. Vsi takoj planejo na dolgo črno haljo, dva zoba in vrat. Pa kot je napisan, ma vsaka kultura svojega krvosesa, daleč od tega filmskega Drakula modela.

[SHREDER]

ČRNO HALJO IMAJO ZATO DA SO V TEMI KO NINJE NE VIDNI


PA POVEJTE ČE HOČETE ŠE KJ OV VAMPIRJH

[SHREDER]

KVA JE ZJ JA AL NE

[SHREDER]

Vampir je v fantaziji nemrtev (undead). To ne pomeni , da je živ ali mrtev, ampak nekaj vmes. Verjetno je, da vampirji obstajajo v dveh dimenzijah; v naši in še eni, ki omogoča, da se vampir ne spremeni v truplo. Večina organov v njihovih telesih ne deluje več izjemi sta  srce in možgani. Ker nimajo drugih organov morajo preprečevati,da bi njihova kri postala nečista. To delajo s prehranjevanjem s svežo krvjo. Sveža kri da vampirju moči, ki jih ne bi imeli, če bi predolgo ostali brez sveže krvi. Zasvojeni so s krvjo. Hranijo se lahko tudi do nekajkrat na noč, da le potešijo telesno in duševno (zasvojenost) potrebo po krvi. Če ne konzumirajo dovolj krvi se začne njihova kožo razkrojevati, zgleda tudi kot bi se starali (to razloži zakaj na začetku filma Drakula, Drakula izgleda kot star mož, ponoči pa izgleda veliko mlajše). Brez krvi je vampir bolj ranljiv. Večina njegovih moči  deluje le kadar ima dovolj sveže krvi.
So zelo bledi. Njihova koža ima nekaj barve le ko se najejo, a ta barva hitro izgine. Njihove oči so globoke, imajo temne očesne jamice. Njihove oči se od navadnih razlikujejo po tem, da medlo svetijo v temi. Njihove ustnice so polne in obarvane rdeče. Najbrž največja značilnost vampirjev so njihovi podočnjaki. Pa vendar ta vampirjev začitni znak izvira iz filmov. Po ljudskem izročilu vampirji niso nikoli imeli izrazitih podočnjakov. Vzhodno evropski in ruski vampirji naj bi imeli na konici jezika trn, s katerim so izvrtali luknjo v svoj plen. Nekaterim vampirjem se podočnjaki povečajo, ko so lačni. Ti podočnjaki so postali del vampirjevih najbolj pomembnih kvalitet, ampak izvori še bodo odkriti.
Obleka je za vampirje nekaj zelo pomembnega. Nekateri se prilagodijo oblekam, ki so moderne v času v katerem živijo, drugi pa prisegajo na staromoden izgled, a v vseh primerih so ponosni na svoj izgled. Nekateri se oblačijo v svetla oblačila, medtem ko so drugi zaviti v črnino. Goti in druge kulturne skupine so posvojile temni izgled. To ne velja  za vse vampirje, še posebej v družbenih itročilih to ne velja. Nekateri izgledajo, kot pol človek, pol zver. Takšne najdemo na Kitajskem. Navadni ljudje si predstavljajo vampirje v oblekah iz zgodnjega 18. stoletja ali pa oblečene kot aristokrate.





JS SM  KR DAU GOR PREBERTE

[EverDream]

Zanimivo

Dej še kje najdi tehnike kako se vampirja domevno ubije. Za srebro, kol pa česen že vemo recimo. Še kakšni drugi načini?

[RainbowGirl]

Kaj pa s solzilcem?pa baje,da ga tud s svetlobo uničiš a ne?

[SHREDER]

ok bom poisku

[SHREDER]

Evo še mal od vampirjov kako ga pa ubit bom pa poisku




VSE o vam­pir­jih


Ver­ja­mem, da zna biti noč­na hoja po po­ko­pa­liš­čih tudi ro­man­tič­no de­ja­nje - sploh, če si ma­ni­jak na grob­ne sve­če, vol­kod­lak ali kak­šno po­dob­no bit­je teme – zame žal pred­stav­lja­jo tak­šni noč­ni obi­ski pos­ve­če­nih kra­jev zgolj adre­na­lin­ski stres, ki se mu za­vo­ljo zdra­ve­ga srca raje izo­gi­bam.



Če po­mi­slim, da se tudi v og­le­da­lo ne gle­dam, če ni za me­noj ste­ne ozi­ro­ma, če vsaj šest­krat ne pre­ve­rim, da ni za me­noj ni­ko­gar, po­tem lah­ko za­klju­čim, da prav­za­prav naj­bolj po­gum­no bit­je na sve­tu ni­sem. Za­kaj pa­ra­no­ja pred po­ko­pa­liš­či, je ver­jet­no vsa­ko­mur, ki je vsaj en­krat vr­gel oko na film ali te­le­vi­zij­sko se­ri­jo Buffy – Iz­ga­njal­ka vam­pir­jev - pre­cej ja­sno, za­kaj pa ne­pri­jet­na tre­sa­vi­ca pred og­le­da­lom? Ne, ni vzrok v no­vem naj­več­jem mo­zo­lju na mo­jem če­lu, tem­več v dejs­tvu, da se zna­jo sinč­ki in hčer­ki­ce teme, v sve­tu splo­šno zna­ni kot vam­pir­ji, prav sim­pa­tič­no ne­sli­šno pre­ti­ho­ta­pi­ti za hr­bet svo­je bo­do­če žr­tve, ob tem, ko je nji­hov od­sev v og­le­da­lu ne­vi­den. Sploh so vam­pir­ji, ki po svo­ji po­pu­lar­no­sti de­fi­ni­tiv­no vo­di­jo pred vol­kod­la­ki, ve­dom­ci, jago babo in so­rod­no mi­stič­no druš­či­no, sila za­ni­mi­va fan­ta­stič­na bit­ja, ka­te­rih, se­ve­da iz­miš­ljen, ob­stoj gre naj­ti že v ko­pi­ci sta­rih ci­vi­li­za­cij. Kljub temu da so se kr­vo­se­sni brat­je po­jav­lja­li tako že v kul­tu­rah sta­re Me­hi­ke, Ki­taj­ske in Sred­nje­ga vzho­da, kot tudi v mi­to­loš­kem vsak­da­nu Afri­ke in Juž­ne­ga Pa­ci­fi­ka, je na­še za­hod­njaš­ko vi­de­nje le-teh ve­za­no pred­vsem na slo­van­ski pod­tip vam­pir­ja. Ta, za raz­li­ko od, na pri­mer an­tič­ne­ga, kjer so bili vam­pir­ji žen­ske s kač­jim re­pom na­me­sto no­ga­mi, pov­ze­ma nji­hov hu­ma­noi­den (člo­veš­ki) iz­gled, se­ve­da z do­dat­ki, ki pri­ti­če­jo vsa­ke­mu po­šte­ne­mu vam­pir­ju.



Vlad Te­peš


Člo­veš­ka do­miš­lji­ja nima meja, prav po­se­bej se pa vsa­kič zno­va iz­ka­že, ko gre za po­sku­se sa­mo­raz­la­ge tak­šnih in dru­gač­nih na­rav­nih po­ja­vov ali pa rah­lo mo­di­fi­ka­ci­jo do­god­kov iz vsak­da­nje­ga živ­lje­nja. Tudi vam­pir­ji, ka­te­rih ime prav­za­prav po­me­ni mr­tve­ci, ki vsta­ja­jo iz gro­bov in se­sa­jo lju­dem kri, so naš­li svo­je sim­pa­ti­zer­je med ljud­mi. Naj­bolj znan med nji­mi je go­to­vo Vlad Te­peš, ki je med dru­gim za­slu­žen tudi za to, da so prva aso­cia­ci­ja ve­či­ne nas, ko sli­ši­mo za Tran­sil­va­ni­jo, Dra­ku­lo in so­rod­no kr­vo­želj­no svo­jat. Grof Dra­ku­la, ble­do­lič­ni rah­lo ple­šast gos­pod, ble­de pol­ti in čr­ne­ga ogri­nja­la, kot smo ga ime­li moč vi­de­ti v film­skih upo­do­bi­tvah, ni, zgo­do­vin­sko gle­da­no, prav­za­prav nih­če drug, kot ro­mun­ski, že prej ome­nje­ni voj­vo­da Te­peš, ki je sto­pic­ljal po bal­kan­ski zem­lji­ci v 15. sto­let­ju. Oče in de­dek Te­peš sta bila pri­pad­ni­ka skriv­ne druš­či­ne zma­jar­jev ozi­ro­ma čast­ne­ga redu Zma­jev (Dra­kul), ki so se ta­krat zag­na­no bo­ri­li pro­ti Oto­man­ske­mu ce­sars­tvu, kljub svo­je­mu tru­du pa je več­jo sla­vo po­žel njun krv­ni na­sled­nik. V zgo­do­vi­no se ta Vla­dek – Dra­ku­la (sin Dra­ku­lov) se­ve­da ni za­pi­sal, ker bi od­lič­no ja­hal ali iz­jem­no lepo pel, tem­več zato, ker je bil kr­vo­lo­čen prib­liž­no tako kot po­div­ja­na kr­vo­se­sna muha ve­li­kan­ka, ki je bila tri me­se­ce za­pr­ta v ste­kle­nem lon­cu brez hra­ne. Či­sto di­rekt­no krvi si­cer ni sr­kal, si je pa zato svo­je uje­te so­vraž­ni­ke pri­voš­čil na na­či­ne, ob ka­te­rih bi mar­si­ka­te­ri ob­čut­ljiv že­lo­dec svo­jo vse­bi­no kar hi­tro od­vr­gel na pla­no. Če ome­nim le ti­ste naj­mi­lej­še, po­tem so to na­ti­ka­nje lju­di na kole, na­ba­da­nje cele dru­ži­ne na eno le­se­no os, odi­ra­nje lju­di pri ži­vem te­le­su in po­dob­no bo­le­ča mu­če­nja. Kr­va­va zgo­do­vi­na Ro­mu­ni­je, ni kaj. Je pa res, da je za ka­snej­ša sne­ma­nja fil­mov in po­seb­no srh­lji­vo vzduš­je tran­sil­van­ska po­kra­ji­na s svo­ji­mi gra­do­vi sila pri­mer­na – po­mi­sli samo kako bi sne­ma­li, če bi Grof Dra­ku­la ži­vel na pri­mer pod Po­hor­jem? Dolg­čas. In prav ta Grof Dra­ku­la alias Vlad je v de­vet­naj­stem sto­let­ju (1897) nav­dih­nil an­gleš­ke­ga pis­ca Bram Sto­ke­ra, da je spi­sal no­ve­lo, v ka­te­ri je v ek­sta­zi nav­du­še­nja nad slo­van­skim ljud­skim izro­či­lom (pov­zel je tudi slo­van­sko ime vam­pir, ki je ka­sne­je po­sta­lo in­ter­na­cio­nal­no) skrei­ral de­mo­na, ki je ne­smr­ten in pije kri. Od tod to­rej no­vo­dob­ni Dra­ku­la, ki je svo­jo zad­njo film­sko upo­do­bi­tev do­bil sto let ka­sne­je v po­do­bi Gary Old­ma­na v fil­mu Dra­cu­la Fran­ci­sa For­da Cop­po­le.



Eli­za­beth Bat­hory


Ni bil pa Vlad edi­ni zgo­do­vin­sko slav­ni člo­veš­ki kr­vo­ses, da­leč od tega. Nje­go­va te­sna kon­ku­rent­ka je na­mreč tudi Eli­za­beth Bat­hory, ki je kr­va­ve ne­čed­no­sti po­če­la prib­liž­no sto­let­je za njim. Gle­de na to, da je tudi Eli­za­beth ži­ve­la v bli­ži­ni Tran­sil­va­ni­je – na­tanč­ne­je na Ma­džar­skem, bi se lah­ko dan­da­nes mir­no vpra­ša­li, kak­šno le vodo so ljud­je tam oko­li ta­krat pili. In kaj je bilo to, kar je pro­sla­vi­lo fino damo Bat­hory? Pred­stav­ni­ca plems­tva in last­ni­ca gra­du je bila že od ma­lih nog zna­na gro­bi­jan­ka, v ka­te­re ro­kah je pre­ži­ve­la do­ma­ča ži­val le, če je bila na­ga­če­na – in ta dama je ne­ke­ga le­pe­ga dne svo­jo slu­žab­ni­co kaz­no­va­la tako, da je s pa­li­co udri­ha­la po njej to­li­ko ča­sa, da je bila sama vsa poš­krop­lje­na s krv­jo. Tako okr­vav­lje­na je nato ugo­to­vi­la, da se je nje­na ko­ža na me­stih, ki jih je do­se­gla de­kli­či­na kri, ne­ko­li­ko omeh­ča­la. Ne­bo­di­ga­tre­ba vam­pir­ka Bat­hory je nato v strast­ni že­lji, da jo bo tuja kri ohra­ni­la več­no mla­do, v na­sled­njih de­se­tih le­tih ugra­bi­la in ubi­la pre­ko 650 zdra­vih kmeč­kih de­klic. Sta­ra­nju kljub kr­va­vim ko­pe­lim in pit­ju krvi se­ve­da ni mo­gla ube­ža­ti, zato si je njen bol­ni um do­mi­slil, da po­tre­bu­je kva­li­tet­nej­šo kri, pa je pri­če­la z ugrab­lja­njem in ubi­ja­njem de­klic mo­dre krvi (plems­tvo). Za prej ome­nje­na kmeč­ka de­kle­ta se se­ve­da nih­če ni kaj pri­da zme­nil, se pa je ple­miš­ki svet zdra­mil, ko so pri­če­le po­sta­ja­ti zaj­tr­ki in ko­si­la prin­ce­ske. Ta­krat so veš­čo Bat­hory zau­sta­vi­li, so­di­li ji kot plem­ki­nji se­ve­da niso in jo do nje­ne smr­ti za­pr­li v grad, kjer je ime­la na vo­ljo le kri pod­gan. Ver­jet­no ni po­treb­no ome­ni­ti, da jih v gra­du kaj hi­tro ni bilo več naj­ti.

Si­cer pa bi bilo uto­pič­no mi­sli­ti, da se je z dve­ma zgo­raj ome­nje­ni­ma zgo­do­vin­ski­ma vam­pir­je­ma kr­vo­se­sna de­jav­nost v Evro­pi ne­ha­la – za moje poj­me ni bil zna­ni be­lo­ru­ski po­li­tik iz osem­de­se­tih let nič bolj­ši – ta si je na­mreč vsa­ko leto spom­la­di omi­slil trans­fu­zi­jo iz krvi do­jenč­kov, ki jih si­cer za to niso ubi­li, jim pa čr­pa­nje krvi za­go­to­vo ni ko­ri­sti­lo.



Kak­šne so prav­za­prav fi­zič­ne last­no­sti vam­pir­ja?


To, da je ne­smr­ten smo že re­kli, da pije kri prav tako – naj­ra­je člo­veš­ko, saj mu da le-ta tudi naj­več ener­gi­je, če pa je bolj "ve­ge­ta­ri­jan­ske" sor­te in ob za­le­zo­va­nju okrog cen­trov za trans­fu­zi­jo ne na­le­ti na kako okr­vav­lje­no vreč­ko, pa po­se­že tudi po ži­va­lih. De­ja­ven je po­no­či, saj ga di­rekt­na sonč­na svet­lo­ba pre­tvo­ri v prah – v mo­der­nej­ših fil­mih in zgod­bah pa so vam­pir­ji tudi to nev­šeč­nost z upo­ra­bo moč­nih sonč­nih očal, klo­bu­kov in krem za son­če­nje od­pra­vi­li. Vča­sih so ver­je­li, da je izob­čen­cem iz cerk­ve, ne­krš­če­nim otro­kom in otro­kom, ki se ro­di­jo z zob­mi, kri­mi­nal­cem, ča­rov­ni­cam in sed­me­mu sinu sed­me­ga sina ne­mi­nov­no uso­je­no, da po­sta­ne­jo vam­pir­ji. Si­cer pa po­sta­ne člo­vek vam­pir še­le, ko si po­tem, ko ga je pri­griz­nil kak drug vam­pir, tudi sam pri­voš­či po­ži­rek člo­veš­ke krvi. Vsak otrok ve, da so za us­pe­šno pre­ba­da­nje po­treb­ni os­tri pred­me­ti in tako so se tudi vam­pir­ski po­doč­ni­ki pre­le­vi­lo v sim­pa­tič­no zna­čil­no zo­bov­je. Ži­va­li vam­pir­jev ne ma­ra­jo in jih tudi zelo hi­tro za­ču­ti­jo – če mač­ka vsa­kič sko­či iz ko­že, ko se va­šim vra­tom prib­li­ža sum­ljiv so­sed, med tem pa je pes skrit pod po­ste­ljo, hr­ček pa v stra­niš­ču vle­če vodo za se­boj, po­tem bi bilo do­bro na­sta­vi­ti malo če­sna na vhod­na vra­ta. En maj­hen prob­lem je edi­no ta, da ima­jo vam­pir­ji ko­pi­co nad­na­rav­nih mo­či in ena iz­med njih je tudi ta, da se lah­ko pre­le­vi­jo v ži­va­li. Če tvoj Flo­ki ob­ča­sno kot ne­to­pir visi iz kar­ni­se, tvoj Muri pa hip­no­ti­zi­ra­no zre v tvo­jo vrat­no ži­lo, bi ti pri­jaz­no sve­to­va­la pre­vid­nost.

Okus za nas­prot­ni spol je sila sub­jek­tiv­na reč, to je že res, am­pak, da se kak­šno de­kle za­lju­bi v sta­si­te­ga vam­pir­ske­ga sam­ca ali obrat­no, kak fan­te za­gle­da v vam­pir­sko ne­ve­sto, pa je le mal­ce čud­no – ne pa iz­klju­ču­jo­če. Če po­mi­sli­mo samo na film Bloody Mary, kjer je bila vam­pir­ka Ma­ri­ja sila ero­tič­no de­kle in je naš­la svo­je­ga ne­vam­pir­ske­ga snub­ca ali na pol­vam­pir­ja We­sle­ya alias Bla­de, v ka­te­re­ga no­se­čo mamo je za­gri­zel neu­vi­de­ven vam­pir, sam pa je bil pra­va te­sto­ste­ron­ska bom­ba. Si­cer pa je ne­koč ve­lja­lo, da se v pri­me­ru in­tim­ne­ga dru­že­nja vam­pir­ja in ne­vam­pir­ske žen­ske rodi otrok – vam­pir­ček - brez ko­sti in z ogrom­no gla­vo, če­sar si sama, či­sto od­kri­to, ne znam naj­bolj pred­stav­lja­ti.

Os­tri ču­ti


Kot se za pra­ve lov­ce spo­do­bi, ima­jo vam­pir­ji, kot re­zi­lo Van Hong no­žev iz Top Sho­pa, os­tre ču­te. Vsa­kr­šen po­skus pre­se­ne­ča­nja ali na­pad iz za­se­de ti tako že se­daj ods­ve­tu­jem. Če­prav bi de­ja­li, da je bar­va vam­pir­je­ve­ga oče­sa čr­na, pa temu prav­za­prav ni tako – bar­va os­ta­ja žal nez­nan­ka, saj se je na več­no živ­lje­nje v temi nji­ho­vo oko pri­la­go­di­lo tako, da se je ze­ni­ca raz­ši­ri­la na mak­si­mum. Po­no­či vi­di­jo tako bo­lje kot ka­te­ri­ko­li ra­dar, se jim pa ob po­ja­vu svet­lo­be nji­ho­vo ob­čut­lji­vo oko ta­koj vna­me. V di­sko­te­ki na pro­stem se jih tako ni bati, lah­ko pa jih zgo­daj za­ra­na sre­čaš v le­kar­ni, ko sto­ji­jo v vr­sti za vi­zin­ke (kap­lji­ce za oči). Kar je skup­ne­ga vol­kod­la­kom in vam­pir­jem sta za­go­to­vo od­lič­na sluh in vonj. Ta vse­bu­je­ta na­mreč ab­so­lut­no več­je šte­vi­lo čut­nih ce­lic in naj se še tako tru­diš in ko­muf­li­raš z drg­nje­njem mo­kre­ga pas­je­ga ko­žu­ha, za­vo­ha­li te bodo. Če­prav so vam­pir­ji ne­smrt­ni, pa se vsee­no v do­lo­če­nem (pre­cej dalj­šem kot člo­vek) ob­dob­ju sta­ra­jo. Ta­krat po­sta­ja­jo ple­ša­sti in edi­ne dla­ke na nji­ho­vih te­le­sih os­ta­ne­jo prav­za­prav te v nosu in uše­sih, saj z le-temi vam­pir­ji us­mer­ja­jo vo­nja­ve in zvo­ke do no­tra­njo­sti svo­jih čut­nih or­ga­nov. Če­prav za An­ge­la, vam­pir­ja in ka­snej­še­ga ljubč­ka Buffy (že prej ome­nje­na Iz­ga­njal­ka vam­pir­jev) tega ne bi mo­gli re­či, pa na splo­šno ve­lja, da je ko­ža vam­pir­jev či­sto ble­da in pro­zor­na, tako, da lah­ko na njej vsak uče­nec te­me­lji­to na­štu­di­ra po­tek oži­lja. Rav­no lepi noh­ti vam­pir­jev po­na­va­di niso in zato le-ti po­tre­bu­je­jo vsaj te­den­ski obisk ma­ni­ku­re – ra­ste­jo na­mreč po­dob­no kot ži­val­ski kremp­lji – zaob­lje­no in pre­cej v de­be­li­no.

Te­le­sna tem­pe­ra­tu­ra


Nji­ho­va te­le­sna tem­pe­ra­tu­ra je po­dob­na kot ti­sta od hlad­no­krv­nih žab – pre­cej niž­ja od člo­ve­ko­ve, nji­ho­va enorm­no de­be­la mi­šič­na vlak­na pa spo­sob­na ne­ver­jet­nih tr­zanj – od tod tudi nji­ho­va eks­plo­ziv­nost.

Ne­ka­te­ri skep­ti­ki, ki dvo­mi­jo o ob­stan­ku cele ko­pi­ce mi­stič­nih bi­tij in ob tem tudi za­ni­ka­jo ob­stoj vam­pir­jev, raz­la­ga­jo nji­ho­vo po­jav­nost med ljud­mi z vr­sto znans­tve­nih raz­lag. Ena iz­med njih je ta, da so miti o vam­pir­jih na­sta­li kot po­le­di­ca ne­ved­no­sti lju­di, ki niso ra­zu­me­li po­ja­va ne­ka­te­rih bo­lez­ni. Por­fi­ri­je, na pri­mer. Ta zelo red­ka ded­na krv­na bo­le­zen je bila ne­koč še po­se­bej raz­šir­je­na med ari­sto­kra­ci­jo vzhod­ne Evro­pe, kjer se je za­ra­di ve­se­le­ga po­ro­ča­nja med so­rod­ni­ki neu­mor­no ši­ri­la iz roda v rod. Bol­ni­ki s por­fi­ri­jo, pri ka­te­ri gre za mot­nje v pro­duk­ci­ji krv­ne­ga pig­men­ta po­sta­ne­jo iz­jem­no ob­čut­lji­vi na svet­lo­bo, na ko­ži se jim po­ja­vi­jo rane, za na­me­ček pa po­sta­ne­jo nji­ho­vi zob­je še rjav­ka­sti ali rdeč­ka­sti. Vča­sih so to bo­le­zen zdra­vi­li tako, da je mo­ral bol­nik piti sve­žo kri – kak­šna aso­cia­ci­ja, mor­da? Bo­le­zen ki bi jo lah­ko po­ve­za­li z vam­pir­skim ve­de­njem je tudi ste­kli­na Pri ste­kli­ni, ki se pre­na­ša pre­ko sli­ne, ozi­ro­ma ugri­za ste­klih ži­va­li (na pri­mer vol­ko­vi v goz­do­vih Tran­sil­va­ni­je) in, ki v zad­njem sta­di­ju na­pa­de živč­ni si­stem, so bol­ni­ki prav tako sila ob­čut­lji­vi na svet­lo­bo, mu­či­jo jih nes­peč­nost, blod­nje in ha­lu­ci­na­ci­je.

In kaj sto­ri­ti, če na poti iz di­ska ali kina na vra­tu za­ču­tiš to­plo sapo, v lu­ni­ni svet­lo­bi pa ug­le­daš blisk ko­ni­ča­stih zob?


Ker ni­smo vsi iz­treb­lje­val­ci kova Abra­ham Van Hel­sing, ki bi nam bila že v zib­ko dana spo­sob­nost ubi­ti vam­pir­ja sko­raj­da le s po­gle­dom, je do­bro ve­de­ti par stva­ri. Naj­bolj pa­met­no je vse­ka­kor, da imaš okrog vra­tu ko­lut če­sna (nav­dih lah­ko naj­deš v se­ri­ji Alo alo) ali pa, da si ga za ve­čer­jo kon­kret­no zau­žil in si ob tem se­ve­da nisi umil zob – vam­pir­ji če­sna na­mreč ne pre­ne­se­jo. V pri­me­ru, da si so­cial­no bit­je in, da si že­liš okrog sebe pri­ja­te­ljev, po­tem ak­ci­je s če­snom ver­jet­no nisi iz­ve­del – os­ta­ne ti tako kol, ki ga mo­raš za­pi­či­ti vam­pir­ju toč­no v srce. Za ta del bor­be je zelo do­bro, da si zbra­no po­slu­šal pri pou­ku bio­lo­gi­je (in veš kje je srce) in da vam­pir­ju na­me­sto srca s ko­lom ne iz­tak­neš oče­sa. Če­prav to vam­pir­je men­da blaz­no jezi, je pa sila upo­rab­no za vse nas, ki no­če­mo po­sta­ti ma­lo­krv­ni na silo, je pra­vi­lo, da v hi­šo ne sme­jo sto­pi­ti, če va­njo niso po­vab­lje­ni. Spom­ni­te se samo naiv­ne mame v fil­mu Iz­gub­lje­ni fant­je, ki je ne ve­doč, da je glav­ni vam­pir, v svo­jo hi­šo po­va­bi­la Maxa, še­fa Kiefer Sutherlanda. Ver­jet­no se stri­njaš z mano, da, če te že mora po­gric­ka­ti vam­pir­ček, po­tem naj bo ta vsaj lep. Naj­gr­ši vam­pir­ji, če od­šte­jem kult­ni film Nos­fe­ra­tu iz leta 1922, so vse­ka­kor ti­sti iz fil­ma From Dusk Till Dawn in ti naj os­ta­ne­jo kar na kak­šni dru­gi ce­li­ni, naj­lep­ši pa so se vse­ka­kor po­ja­vi­li v srce tr­ga­jo­čem In­terv­ju­ju z vam­pir­jem, kjer se ugri­za Brad Pit­ta niti ne bi bra­ni­la pre­ti­ra­no. V mo­der­nih ča­sih, ko so se na po­li­cah tr­go­vin po­ja­vi­li tudi me­tal­ci og­nja in po­dob­ne igrač­ke, se z vam­pir­jem niti ni tre­ba spo­pa­sti z le­se­nim ko­lom, na ka­te­rem se lah­ko tudi za­ska­liš, tem­več ogenj iz me­tal­ca us­me­riš v glav­no ero­ge­no cono vam­pir­ja (beri osram­je) in ne­va­ren kr­vo­ses bo le še ne­dol­žen ob­la­ček pra­hu.



Še to – vam­pir­ji po­leg og­le­dal ne pre­ne­se­jo tudi sre­bra – še en raz­log to­rej, da si čim prej za­že­liš sre­br­no ve­ri­ži­co ali pr­stan. Nik­dar na­mreč ne veš - če­prav pazi, ni vsak, ki ti po­no­či za­di­ha za ovrat­nik vam­pir – mor­da je le sim­pa­ti­ja, ki bi te rada ogo­vorila.


Evo to je to Zj pa še koko ubit vampirčka



           

[SHREDER]

Evo najdu sm imena vampirjov zrav pa piše koko ga ubit


VRSTE VAMPIRJEV

Nosferaut: drugo ime za pravega vampirja!
Krvopijac: bolgarski vampir, uničijo ga tako, da ga čarovnik zapre v stekleničko in nato vrže v kres!
Strigoiul: romunski vampir, ki lovi v skupinah. Ubiti se ga da tako, da poje česen ali pa mu odstranimo srce!
Ch"lang shih: kitajska podoba vampirja, ki jo ustvari mačka, ko skoči čez mrtvaka!
Dearg - dues: irski vampir, ki ne more spreminjati oblike!
Baobhan sith (buh-van she): zlobna Škotska vila, ki se spremeni v prelepo mladenko in pleše z moško žrtvijo, dokler ta ni izčrpana, nato pa se hrani z njo.
Baital: indijski vampir, ki je pol človek in pol netopir!
Asabonsami: Afriški vampir, ki ima namesto stopal kavlje. Svoje žrtve ugriznejo v palec, od koder jim tudi pijejo kri!
Vlokoslak ali Mulos: srbski vampir. Prevzamejo lahko obliko konja in ovce. Ne samo, da pijejo kri svojim žrtvam, ampak jih tudi pojedo. Ubiješ jih, če jim odrežeš prste ali pa jim prerežeš vrat z nohtom!
Upiercizi: poljski in ruski vampir, uničimo pa jih lahko tako, da jih zažgemo!
Kathakano: kretski vampir, ubijemo pa ga lahko tako, da mu odsekamo glavo ali ga skuhamo v kisu!
Ekiminus: je Asirska zlobna duša (pol vampir, pol duh) in je nevidna!

[SHREDER]

še neki od telh k majo radi coca colo iz krvi   



Slovar slovenskega knjizhnega jezika navaja, da je vampir po ljudskem verovanju mrtvec, ki vstaja ponochi iz groba in sesa ljudem kri.

Vampir hlepi po krvi. Vampirstvo pa naj bi bilo dejstvo, da je kdo vampir. Slovar pozna tudi duhovno vampirstvo.

Pred leti so v Shvici (Mitteleuropa) seveda “na chrno” in za velike denarje razpechevali videokaseto, ki je prikazovala spolni akt, ko moshki v orgazmu pregrizne zhenski vrat in “igralka” izkrvavi. Zhenska je prebrala scenarij in privolila v igro, seveda pa ni vedela in prichakovala, da bo pred filmskimi kamerami umrla. To so vedeli “igralec” - morilec in zlochinski rezhiserji ter trgovci z novci (sec. J. Kr.). Slishal sem za mladega in nezhnega borca, ki je neposredno po zmagoviti bitki menda pil kri ubitega fashistichnega vojaka. Domobranski narednik “Bognar” je ob umoru Mire Lenardich, roj. Jeras, dne 23. novembra 1943 v domobranski postojanki na Jezhici pri Ljubljani uzhival in hlepel po njeni krvi ... (cit. J.K.: Z vojno po vojni).

Navedeni trije dogodki bi bili zgledi za vampirstvo in ljudje si vampirstvo tako najbrzh tudi predstavljajo.

Znani sodni medicinec prof. dr. Dushan M. Jevtić v svojem uchbeniku Sudska psihijatrija (1951) obravnava tudi nekrofilijo (necrophilia), iznakazheno seksualno nagnjenost, ki se kazhe v spolnem vzburjenju ter zadovoljstvu ob chloveshkem truplu. Takshno dozhivljanje kazhejo redki dushevni bolniki, a tudi psihopati (sociopati), ki jih je vchasih najti med osebjem prosektur, mrtvashnic ali med grobarji. Vampirstvo pa predstavlja po Jevtiću tiste nekrofilne osebe, ki odkopavajo svezhe grobove in premetavajo grobnice.

O takshnih ekscesih smo slishali pred leti s Kosova (jugovzhodna Evropa), chesh da so na pokopalishchih odkrivali otroshke grobove in trupelca metali iz jam. Ta pochetja so Srbi pripisovali Albancem.

Websterjev slovar angleshkega jezika navaja kot izvor besede “vampire” tudi srbski besedi vampir, vampira. V slovarju tujk V. Klaića pishe, da beseda vampir izvira iz turshkega jezika in je bila prevzeta v starobolgarski jezik. V psihiatrichni literaturi vampirstva ne navajajo pogosto in ga tudi ne definirajo dovolj jasno. V sploshnem naj bi pri tej dushevni motenosti shlo za manipulacijo s trupli. Pojem vampirstva bi lahko razshirili tudi na bolezensko manipulacijo s kostmi mrtvih ljudi, tako fizichno kot psiholoshko.

Predstavljamo si, da bi v kakshnih sprevodih prenashali v odprtih zabojchkih kosti “svojih” ubitih in umrlih ljudi ter jih razkazovali po cestah... Ali je na tak nachin sploh mogoche izkazovati pieteto do pokojnih?

Ali pa dvignimo takshno imaginacijo: V domovini in po shirnem svetu so v zemlji razmetane kosti, denimo 70.000 ljudi, ki so padli v boju z okupatorjem, bili ubiti kot talci, umrli v taborishchih in zaporih, padli kot mobiliziranci v sovrazhnih vojskah ali bili kot kolaboracionisti ubiti v mashchevanju po konchani vojni. In bi se nashli posamezniki, ki bi iz te slabo pregledne mnozhice kosti vsakrshnih ljudi zacheli lochevati in zbirati kosti “svojih”, morda manj shtevilnih pokojnikov, jih preshtevati ter metati na “svoje” kupe...

Mar bi v takshnem pochetju - glede na strokovno definicijo o manipulaciji s trupli oziroma kostmi - ne spoznali elementov duhovnega vampirstva?

Sodim, da je v zadnji Mednarodni klasifikaciji dushevnih motenj (ICD-10, WHO 1991) pomanjkljivo, da avtorji niso navedli in razlozhili pojma vampirstva, vampirizma. Mogoche so menili, da vampirstva ni, ali pa niso hoteli povedati, da vampirstvo je.


Jutr pa še kj prov?ajd čao



























































  

[RainbowGirl]

Ta je pa kruta,da te sredi snemanja filma,igralec ubije in da že v naprej to vsi vedo,razen igralke,ki je bila žrtev.Brrr,.....še dobr,da nisem igralka,ker če bi bila bi dobr premislila,v kakšnih filmih bi igrala.     

[tophot]

:[