Exorcizem fikcija ali realnost?
Started by exorcist, May 21 2003 09:54 PM
144 replies to this topic
#1
Objavljeno 21 May 2003 - 09:54 PM
Zanima me kaksno je vase osebno mnenje glede obsedenosti in izganjanju "zlih duhov"?
Tukaj je par clankov:
PRO
Krščanska metoda izganjanja demona iz obsedene osebe je v bistvu ostala enaka od Kristusovih časov in je podobna kot v drugih tradicijah.
Izganjalec govori demonu in mu v božjem imenu ukazuje,naj zapusti žrtev in mu grozi z bolečino ter kaznijo,če tega ne bi hotel storiti.
Demon zelo pogosto odgovori z žaljivkami,se včasih divje prepira z izganjalcem in se skuša na vsak način obvarovati pred močnim psihološkim pritiskom.
Ta pritisk je pri mnogih primitivnih metodah okrepljen s pretepanjem in maltretiranjem ˝pacienta˝,pomeni pa uporabo svetih simbolov,ukazajoč jezik in seveda koncentrirano in samozavestno voljo,ter seveda močno osebnost izganjalca.
Demonu le-ta ukaže,da pove svoje ime in kaj o sebi;ko je narava motnje izražena v besedah se je je lažje znebiti.Izganjalčevi ukazi in grožnje ustvarjajo v demonu močne občutke jeze in strahu;ko se ti stopnjujejo in ko demon zapusti pacienta,se ta pogosto zgrudi ali zvija v krčih.
Tipičen primer iz leta 1714,kako je pastor poskusil izganjanje pri ženski,ki je bila obsedena s satanom:
Žensko je dal prepeljati v cerkev,kjer ji je bral odlomke iz Svetega pisma.Satan,ki je bil v obsedenki je vpil: ,,Še ne boš končal?˝
On pa je odgovoril :,,Ko bo dovolj za Boga,bo dovolj tudi zate demon!¨
Satan se je pričel pritoževati čezenj,čes kako ga muči in tlači...nazadnje pa je ob najresnejšem svarilu v Jezusovem imenu zakričal:,,Gorim,gorim!Oh kakšno mučenje!˝
Med temi molitvami,zaklinjanjem je satan ubogo bitje strašansko mučil,grozovito rjovel skozi njena usta in jo tako surovo treščil ob tla,da je postala mrzla kot led in je ležala kot mrtva;ni več dihala,potem pa ji je Bog pomagal,da se je osvestila.
Mnoge avtoritete so mneneja,da sta pri uspešnem izganjanju pomembna faktorja izganjalčeva vera in njegovo prepričanje,da je žrtev v resnici obsedena.
Če molitev in zaklinjanja ne spremlja popolna vera,da gre za utelešenega demona,ne pride do ozdravitve.
Vsekakor je pri izganjalcih potreben velikanski duševni in telesni napor in njihova obremenjenost je zelo vidna.
V zadnjih letih je prišlo do ponovnega preporoda izganjanja.Bodisi da več ljudi verjame,da so jih obsedli zli duhovi,ali pa jih je več,ki so pripravljeni to priznati.
Duhovniki,ki se ukvarjajo z izganjanjem,pravijo,da so preplavljeni s številom tistih,ki prihajajo po pomoč.Mnogi od pacientov pa sploh naj ne bi bili obsedeni,a so kljub temu dovzetni za izganjalčevo zdravljenje.
KONTRA
Beseda "demon" ni imela vedno negativne konotacije in ni vedno predstavljala nečesa zlega. Pisci iz obdobja pred krščanstvom so demone omenjali v podobnem smislu kot bogove (celo nekatera moderna gibanja verjamejo v zaščitniške duhove, ki se vselijo v posameznika in ga vodijo in mu sporočajo življenjsko pomembne stvari). Šele s prihodom krščanstva so demoni pristali na "drugi" strani, kot zlohotni duhovi in satanovi padli angeli. Kristjani verjamejo, da ti duhovi lahko človeka obsedejo, da bi mučili in škodovali obsedenemu posamezniku in njegovi okolici.
V srednjem veku so veliko ljudi obtožili, češ, da so obsedeni. Za dokaz o tem so izkoristili marsikatero zunanjo značilnost posameznika: grd videz, blodnjavost, otroške bolezni, napadi, mrtvorojenci, slaba letina in še veliko drugih negativnih pojavov so nemudoma povezali s čarovništvom ali demoni. Specifična znamenja, kot so razmišljanje o seksu, pohotno vedenje, bruhanje, telesno zaudarjanje in čudni glasovi, so pogosto pomenili prisotnost deomna v telesu. Posledično so bili sumljivi vsi ubogi ljudje, starejši in mnoge vdove - marsikdo je izgubil svoje premoženje in tudi življenje zaradi tega, ker so ga obsodili obsedenosti.
Dandanes samo še konzervativni kristjani verjamejo v obstoj demonov. Pripadniki takih sekt pogosto verjamejo, da sodobna medicina napačno postavlja diagnoze in da je večina duševnih bolezni samo znak demonične prisotnosti. Pogosto trdijo, da psihiatri in psihologi nimajo prav, ko skušajo pomagati duševnim bolnikom - pomagala naj bi samo molitev in ritualno izganjanje demonov. V manj obrobnih veroizpovedih, vključno s katoliško cerkvijo, je prevladal občutek, da je vpliv demonov možen, a je v večini primerov duševnih bolezni vendarle možna medicinska razlaga. Če pa je obsedenost dokazana, bo narejeno vse, da bi demone in hudiča izgnali.
Martin Malachi je v svoji knjigi Hudičev talec (Hostage to the Devil) iz leta 1976 opisal tipičen postopek izganjanja. Izganjalec mora demona najprej identificirati, sicer se lahko dejanja izganjanja pripišejo svobodni volji obsedenega posameznika. Ko ugotovi, da demon obstaja, mora izganjalec doseči, da demon prizna svojo prisotnost, kar običajno spremlja kaotična mešanica hrupa, smrada in grozljivih prikazni, nato pa začne demon govoriti neposredno in ne uporablja več žrtvinega glasu. Ker mu izganjalec začne jemati moč, se demon sooči neposredno z izganjalcem. V neposrednem stiku z demonom obstaja velika nevarnost, da bo izganjalec podlegel demoničnemu vplivu, zato mora biti izganjalec duhovno izredno čista oseba. Po koncu bitke med izganjalcem in demonom se demon izvije iz telesa žrtve, izganjalec pa čuti, kako pojenja moč zla. Žrtev se po tem obredu običajno ne spomni ničesar.
Izganjanje demonov je lahko nevarno početje. V Ameriki je veliko primerov, ko se je izganjanje končalo tragično. Neki mladenič je leta 1996 umoril svojo mamo, ko ji je med izganjanjem demonov, v grlo tlačil križ. Leta 1997 sta dve ženski umorili hčerko ene od njiju, ko sta jo med izganjanjem prisilili piti strupeno mešanico. Medtem ko ni nikakršnih dokazov o obsedenosti z demoni, pa v Ameriki vsako leto zabeležijo vsaj eno smrt zaradi izganjanja demonov.
CE IMATE KAKA DODATNA VPRASANJA LAHKO POVPRASATE RK DUHOVNIKA:
http://27544.rapidforum.com/
Tukaj je par clankov:
PRO
Krščanska metoda izganjanja demona iz obsedene osebe je v bistvu ostala enaka od Kristusovih časov in je podobna kot v drugih tradicijah.
Izganjalec govori demonu in mu v božjem imenu ukazuje,naj zapusti žrtev in mu grozi z bolečino ter kaznijo,če tega ne bi hotel storiti.
Demon zelo pogosto odgovori z žaljivkami,se včasih divje prepira z izganjalcem in se skuša na vsak način obvarovati pred močnim psihološkim pritiskom.
Ta pritisk je pri mnogih primitivnih metodah okrepljen s pretepanjem in maltretiranjem ˝pacienta˝,pomeni pa uporabo svetih simbolov,ukazajoč jezik in seveda koncentrirano in samozavestno voljo,ter seveda močno osebnost izganjalca.
Demonu le-ta ukaže,da pove svoje ime in kaj o sebi;ko je narava motnje izražena v besedah se je je lažje znebiti.Izganjalčevi ukazi in grožnje ustvarjajo v demonu močne občutke jeze in strahu;ko se ti stopnjujejo in ko demon zapusti pacienta,se ta pogosto zgrudi ali zvija v krčih.
Tipičen primer iz leta 1714,kako je pastor poskusil izganjanje pri ženski,ki je bila obsedena s satanom:
Žensko je dal prepeljati v cerkev,kjer ji je bral odlomke iz Svetega pisma.Satan,ki je bil v obsedenki je vpil: ,,Še ne boš končal?˝
On pa je odgovoril :,,Ko bo dovolj za Boga,bo dovolj tudi zate demon!¨
Satan se je pričel pritoževati čezenj,čes kako ga muči in tlači...nazadnje pa je ob najresnejšem svarilu v Jezusovem imenu zakričal:,,Gorim,gorim!Oh kakšno mučenje!˝
Med temi molitvami,zaklinjanjem je satan ubogo bitje strašansko mučil,grozovito rjovel skozi njena usta in jo tako surovo treščil ob tla,da je postala mrzla kot led in je ležala kot mrtva;ni več dihala,potem pa ji je Bog pomagal,da se je osvestila.
Mnoge avtoritete so mneneja,da sta pri uspešnem izganjanju pomembna faktorja izganjalčeva vera in njegovo prepričanje,da je žrtev v resnici obsedena.
Če molitev in zaklinjanja ne spremlja popolna vera,da gre za utelešenega demona,ne pride do ozdravitve.
Vsekakor je pri izganjalcih potreben velikanski duševni in telesni napor in njihova obremenjenost je zelo vidna.
V zadnjih letih je prišlo do ponovnega preporoda izganjanja.Bodisi da več ljudi verjame,da so jih obsedli zli duhovi,ali pa jih je več,ki so pripravljeni to priznati.
Duhovniki,ki se ukvarjajo z izganjanjem,pravijo,da so preplavljeni s številom tistih,ki prihajajo po pomoč.Mnogi od pacientov pa sploh naj ne bi bili obsedeni,a so kljub temu dovzetni za izganjalčevo zdravljenje.
KONTRA
Beseda "demon" ni imela vedno negativne konotacije in ni vedno predstavljala nečesa zlega. Pisci iz obdobja pred krščanstvom so demone omenjali v podobnem smislu kot bogove (celo nekatera moderna gibanja verjamejo v zaščitniške duhove, ki se vselijo v posameznika in ga vodijo in mu sporočajo življenjsko pomembne stvari). Šele s prihodom krščanstva so demoni pristali na "drugi" strani, kot zlohotni duhovi in satanovi padli angeli. Kristjani verjamejo, da ti duhovi lahko človeka obsedejo, da bi mučili in škodovali obsedenemu posamezniku in njegovi okolici.
V srednjem veku so veliko ljudi obtožili, češ, da so obsedeni. Za dokaz o tem so izkoristili marsikatero zunanjo značilnost posameznika: grd videz, blodnjavost, otroške bolezni, napadi, mrtvorojenci, slaba letina in še veliko drugih negativnih pojavov so nemudoma povezali s čarovništvom ali demoni. Specifična znamenja, kot so razmišljanje o seksu, pohotno vedenje, bruhanje, telesno zaudarjanje in čudni glasovi, so pogosto pomenili prisotnost deomna v telesu. Posledično so bili sumljivi vsi ubogi ljudje, starejši in mnoge vdove - marsikdo je izgubil svoje premoženje in tudi življenje zaradi tega, ker so ga obsodili obsedenosti.
Dandanes samo še konzervativni kristjani verjamejo v obstoj demonov. Pripadniki takih sekt pogosto verjamejo, da sodobna medicina napačno postavlja diagnoze in da je večina duševnih bolezni samo znak demonične prisotnosti. Pogosto trdijo, da psihiatri in psihologi nimajo prav, ko skušajo pomagati duševnim bolnikom - pomagala naj bi samo molitev in ritualno izganjanje demonov. V manj obrobnih veroizpovedih, vključno s katoliško cerkvijo, je prevladal občutek, da je vpliv demonov možen, a je v večini primerov duševnih bolezni vendarle možna medicinska razlaga. Če pa je obsedenost dokazana, bo narejeno vse, da bi demone in hudiča izgnali.
Martin Malachi je v svoji knjigi Hudičev talec (Hostage to the Devil) iz leta 1976 opisal tipičen postopek izganjanja. Izganjalec mora demona najprej identificirati, sicer se lahko dejanja izganjanja pripišejo svobodni volji obsedenega posameznika. Ko ugotovi, da demon obstaja, mora izganjalec doseči, da demon prizna svojo prisotnost, kar običajno spremlja kaotična mešanica hrupa, smrada in grozljivih prikazni, nato pa začne demon govoriti neposredno in ne uporablja več žrtvinega glasu. Ker mu izganjalec začne jemati moč, se demon sooči neposredno z izganjalcem. V neposrednem stiku z demonom obstaja velika nevarnost, da bo izganjalec podlegel demoničnemu vplivu, zato mora biti izganjalec duhovno izredno čista oseba. Po koncu bitke med izganjalcem in demonom se demon izvije iz telesa žrtve, izganjalec pa čuti, kako pojenja moč zla. Žrtev se po tem obredu običajno ne spomni ničesar.
Izganjanje demonov je lahko nevarno početje. V Ameriki je veliko primerov, ko se je izganjanje končalo tragično. Neki mladenič je leta 1996 umoril svojo mamo, ko ji je med izganjanjem demonov, v grlo tlačil križ. Leta 1997 sta dve ženski umorili hčerko ene od njiju, ko sta jo med izganjanjem prisilili piti strupeno mešanico. Medtem ko ni nikakršnih dokazov o obsedenosti z demoni, pa v Ameriki vsako leto zabeležijo vsaj eno smrt zaradi izganjanja demonov.
CE IMATE KAKA DODATNA VPRASANJA LAHKO POVPRASATE RK DUHOVNIKA:
http://27544.rapidforum.com/
#5
Objavljeno 26 July 2003 - 06:33 PM
Sej sem mislila tako, da duhovniki pomagajo in a moraš sam bit odlo?en, da jih odganjaš iz sebe!
Glede tega da duhovniki odkrivajo zli duhove pa težko verjamem. Kot da bi jaz zdej šla iskat zle duhove! Duhovniki so iste osebe kot navadni smrtniki. Nimajo nikakršne ve?je mo?i kot jaz in kdo drugi!
Glede tega da duhovniki odkrivajo zli duhove pa težko verjamem. Kot da bi jaz zdej šla iskat zle duhove! Duhovniki so iste osebe kot navadni smrtniki. Nimajo nikakršne ve?je mo?i kot jaz in kdo drugi!
Odgovori
0 članov prebira to temo
Članov: 0, Gostov: 0, Anonimnih uporabnikov: 0













